Doslej najbolje kritično sprejeta in ponatiskovana slovenska knjiga o duševni motnji oziroma depresiji, v kateri avtorica klinično natančno in ‘v živo’ popisuje depresijo, ki se ji plazi v kosti, gluh obup in željo po smrti ter končno obet vrnitve iz depresivnega stanja. Dosledna iskrenost deluje skoraj boleče, saj v mučnih globinah tudi volje do življenja ni več, hkrati pa se avtorica neprenehoma sprašuje, ali tako z življenjem kakor z izpovedjo ne bo koga prizadela (»Ne vem, če je prav, da ljudem vsevprek razlagam, kaj mi je, ampak takšna je pač moja terapija.«) Ob pomoči osebnega, povsem njenega Boga in angelov nad smrtjo vendarle pretehta če že ne smisel pa odločenost, da smo soljudje tisti, ki jim velja s poročilom o lastni depresiji nekoliko olajšati življenje.
