»Že petnajst let živim z boleznijo, ki se ji uradno reče manično-depresivna psihoza in mi je svoj čas – predno sem se z njo naučila živeti – povzročala nemalo težav,« zapiše avtorica že na prvi strani svojega prvenca. Od treh drobnih zvežčičev, z ovitkom povezanih v celoto, prva (Kurja lojtra in Yalla!) v maniri prvoosebne pripovedi prinašata nekak historiat avtorice, pri drugem se dogodki dnevniško stekajo v praznovanje novega leta v Tel Avivu, tretja knjižica (Bo že) pa je kratek roman o srečanju dveh sorodnih duš na psihiatriji, o njuni združitvi in razhodu. Kot da je avtorica z leposlovjem želela povedati nekaj, kar je bilo v resničnosti v tistem času zanjo še prehudo breme.
Celotno delo krasijo odličen, bridek jezik, presneto premišljena struktura in pa neizmerna ljubezen do sočloveka, po kateri Renato Ažman spoznamo tudi v vseh prihodnjih delih. Če namreč ta beležijo njen človeški razvoj, pa temeljne – ljubezni – ne okrni nobeno novo spoznanje.