Naše drage Renate, prijateljice, mentorice, človeka z velikim srcem, med nami ni že tri leta. Izgubili smo velikega človeka, pravo, iskreno prijateljico. Bila je neznosna bolečina pogrešanja in velika praznina in želja – samo še enkrat iz oči v oči, v njenem toplem, iskrenem objemu.

Leta tečejo, bolečina izgublja svojo ostrino in naboj, a Renato, našo Renato zelo pogrešamo. Najverjetneje bo zmeraj tako, kajti Ona se je dotaknila srčike življenja. In tudi brezna smrti. Njene čokoladno-rjave oči, v katerih smo lahko prebirali zgodbo njenega življenja, v katerem se je borila z demoni otroštva, kjer so jo izdali in zlorabili tisti, ki bi ji morali dati ljubezen, sprejemanje, zaščito. Pogrešamo tisto njeno kavo izpito v njeni kuhinji, njene prodorne genialne misli, njeno nemoč in izpraševanje o življenju – njeno prisotnost – njo samo. Popolno. Kajti bila je popolna, škoda, ker sama tega ni zmogla videti. Tolikokrat nas je bodrila, spodbujala in navdihovala. Ljubezen nikoli ne mine, kako zelo res.

Naj bo oživitev njene spletne strani skromna zahvala in spomin nanjo, ki živi tako živo v nas, da preko nje še verujemo v ljubezen. V človeško ljubezen, ki nas povezuje tukaj in sega tja čez, kjer se bomo nekoč spet objeli. In jo zagledali, našo drago prijateljico, ki nas bo sprejela razširjenih rok (in mi njo), popolnoma ranljiva, takšna kot je bila tudi na tej strani bivanja. Hvala ti, draga naša Renata. Nikoli te ne bomo pozabili. Ne moremo. Nočemo. In lepo praznuj tvoje večno Valentinovo tam onkraj. Ki je tukaj blizu. Ki je (Si) v Nas. Hvala TI.

Sabina