Moji začetki…
V mladosti mi ni bilo postlano z rožicami. Rodila sem se v družino, v kateri nikoli nič ni bilo tako kot je v običajnih družinah. Tako sem na lastni koži doživela spolno zlorabo, očetovo pijančevanje, materino bolezen in smrt, bratovo bolezen in nenazadnje še očetovo smrt. Ko sem se oddaljila od svoje primarne družine in zaživela samostojno življenje, je prišla bolezen. Udarila je z vso silo in porušila moj dotedanji življenjski sistem na prafaktorje. Bolezen duše, ki jo uradna medicina zdravi s tonami tablet. A se nisem vdala. Tudi ko je bilo najbolj hudo, je globoko v meni tlel žarek – žarek življenja. Iz mojega življenja so odšli skoraj vsi ljudje, ki so mi kaj pomenili in ostali so redki – a tisti pravi. Eden izmed njih je moj fant. Realen, življenjski, praktičen, prizemljen – odprl mi je oči za tiste stvari, ki si jih sama nisem znala ali upala priznati. Stal mi je ob strani, a glavnino dela sem opravila sama. Iskala sem strokovno pomoč, a je nisem našla. In zato sem se dela lotila sama. V teh štirih letih sem prebrala veliko knjig, veliko prejokala, hodila v naravo in predvsem veliko pisala. Da, pisala in še enkrat pisala in brala. Brala sem tudi o tem, da je treba odpuščati. Blebetala sem odpuščam, a tega nisem čutila. Vedela sem, da moram odpustiti, a nisem vedela kako. In potem je prišel –
- maj 2008
Bila sem na obisku pri bratrancu v okolici Maribora. Na poti domov sem se odločila, da se ustavim in sprehodim. Ustavila sem avto in odšla po prvi cesti v hrib in v gozd. Prevevala me je nekakšna radost. Ves svet je bil moj. Bil je topel večer in nekaj je bilo v zraku. Ko sem hodila po gozdu, me je naenkrat spreletelo – ODPUŠČAM VAM IN POJDITE V MIRU. Bila sem presenečena od kod se je ta stavek prikradel v moje misli, a sem začela ponavljati – ODPUŠČAM VAM IN POJDITE V MIRU. Sprva sem to govorila počasi, potem pa je v meni začelo vreti čisto, prvinsko veselje in začela sem si peti – odpuščam vam in pojdite v miru.
Energija v meni se je dvigala in kljub temu, da sem se vzpenjala v hrib, sem morala teči – tako lahko sem se počutila, tako srečno, tako zelo eno z naravo, z vsem živim in predvsem – OSVOBOJENO. Osvobojeno vseh zamer, vseh žalosti in grenkob – vse je izginilo. Čutila sem ljubezen, čisto ljubezen.
Dnevi potem
Od tega majskega dne odpuščanje še vedno čutim. Seveda ni občutek več tako intenziven, a za prvotno evforijo je prišel MIR. V mojem srcu se je naselil mir. Odpustila sem ljudem, ki so me prizadeli in čutim, da nimajo več moči nad mano. Čeprav to ne pomeni, da smo sedaj prijatelji, sem mirna in neobremenjena. Lahko živim za sedanjost, lahko živim za ta trenutek – tukaj in zdaj in se ne obremenjujem s preteklostjo. Priznam, da je pravo olajšanje, da čutim, da ne potrebujem več svoje bolezni, da mi ni potrebno več bežati v bolezen.
Da, SVOBODNA SEM.