Pri nas smo včasih šepetali “tale pa se je zdravil v Vojniku”. Kot so verjetno ljudje v osrednji Sloveniji isto šepetali o tistih, ki so se zdravili v Polju. In tako naprej po Sloveniji, govorim namreč o psihiatričnih bolnišnicah ter seveda o duševnih boleznih in o bolnikih, ki so bili in so še vedno stigmatizirani zaradi svoje duševne bolezni. Sprejemljivo je, da si zlomiš nogo, da dobiš raka, če pa zboli tvoja psiha, je to že nekaj, zaradi česar te označijo za (napol) norega. In si kot tak ožigosan do konca življenja.
Naj povem, da sam nikoli nisem imel tovrstnih problemov, prav tako nismo tovrstnih problemov imeli v naši ožji družini. Govorim seveda o potrebi po zdravljenju v bolnišnici ali pa po obiskih specialistov s teh področij. Hvala Bogu. Spremljam pa, kaj se dogaja v naši okolici in v celotni družbi. Ki je v bistvu zelo konzervativna. Bom pa na pobudo Renate kakšno besedo spregovoril o depresiji, ki je prav gotovo ena izmed najpogostejših bolezni našega časa. Ki po mojem mnenju zajame ali vsaj majčkeno oplazi vsakega. Vsaj enkrat v življenju. S tem, da se večina ljudi tega niti ne zaveda, predvsem pa pri sebi, pa tudi pri sočloveku, ne znamo najti znakov depresije. Zakaj?
Ljudje imamo v tem norem času preprosto premalo časa za pogovor drug z drugim. Da si pogledamo v oči. Da kdaj v naročju svojega bližnjega tudi zajočemo. Enostavno, zunanji dražljaji sodobnega sveta so nas preplavili. In več nam pomenijo kino in televizija in računalniki in blišč sodobnih nakupovalnih centrov kot pa kaj drugega. Pa še nekaj. Hitri tempo vsakdanjega življenja nas posrka vase. In tisti potrebni pa tudi nepotrebni opravki nam vzamejo čas za resnično druženje z našimi dragimi. In v trenutku, ko se v tem norem hitenju ustavimo, ugotovimo, da naše življenje kljub navidezni sreči ni tako sijajno. Da imamo zase premalo časa. Da nismo dosegli vsega, kar smo si zastavili ali kar od nas pričakujejo v družbi, službi, družini, okolici? Da ne govorimo o tistih, ki tega tempa sploh ne dohajajo, ki si ne najdejo službe ali pa so bolni. Ali pa se kaj takega dogaja njihovim bližnjim.
In depresija je tu. Ponavljam, prepričan sem, da je velika večina ljudi (ali pa kar vsi) v življenju kdaj depresivna. Pa si nekateri tega ne priznajo. Ali pa niti ne vedo, da obstaja bolezen z imenom depresija. In kot vsaka bolezen je tudi ta bolezen stvar zdravljenja. Pri blažjih oblikah depresije prav gotovo pomagajo “domača” zdravila. Včasih je lahko to sprehod v naravi. Ali pa igra s svojimi otroki. Ali pa, da se človek stisne k svojemu dragemu. Tako dobiš dodatno energijo, ki ti pomaga prebroditi krizo. Sam ravnam na enega od opisanih načinov in zadeva je urejena.
Kaj pa narediti v težjih in dolgotrajnih primerih? Preprosto: ne vem. Verjetno človek potrebuje strokovno pomoč, prav tako pa lahko pomagajo tisti, ki so takšne probleme dali skozi in imajo tovrstne izkušnje. Seveda, če si ljudje dovolijo pomagati. Če pustijo koga zraven in če se ne zaprejo v kletko svoje osamljenosti in bolezni. Mislim pa, da je depresija veliko nevarnejša bolezen, kot si mnogi predstavljamo. Med pisanjem tega teksta sem pomislil na vse, ki storijo samomor. Ne poznam podatkov in seveda ne vem, kateri so razlogi za tak usodni korak, vendar sem prepričan, da je marsikateri samomorilec bil depresiven. Prav gotovo samomora ne stori nekdo, ki prekipeva od življenjske energije in nima nobenih problemov. Na drugi strani pa si prav tako ne morem predstavljati, kakšno je življenje tistih, ki živijo v stalni depresiji. Zato je dobro, da o depresiji razmišljamo ter se o njej pogovarjamo. Da bomo vedeli, kaj se vsakemu izmed nas lahko zgodi.