Bila sem v 6. razredu osnovne šole, ko se mi je podrl svet. Povozili so mi kužka, umrla mi je stara mama, dobila sem mesečno perilo, bila sem v obdobju pubertete, polno stvari se je zgodilo, tudi zaradi vsega tega je bilo meni sami in mojim strašem vse le še težje razumljivo. Postavili so mi diagnozo: hormonske motnje. Zdravili so me v Ljubljani, na Vrazovem trgu na kliniki, zdravili so me z zelo močnimi zdravili; kot so mi zdravniki drugje povedali kasneje, z veliko premočnimi zdravili, poleg tega pa s povsem neprimernimi za deklico pri dvanajstih letih. Bolezen so navidezno pozdravili, a se je le potuhnila in znova izbruhnila čez tri leta, tokrat so postavili diagnozo: manična depresija oz. bipolarna afektivna motnja, kot se temu strokovno reče. Imela sem intenzivne ”plus” faze, pa spet temne padce na dno… Bolezen se je umirila, potem pa napadla silovito in skoraj usodno leta 2003, ko sem odšla na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico, trajalo je dobre štiri mesece, da sem se postavila na noge. V tem času sem spoznala, kdo so moji pravi prijatelji ali bolje rečeno, kateri to niso – ostalo jih je zelo malo. Trpeli smo vsi: moja starša, okolica, jaz….Bil je pravi pekel, ki ga ne privoščim nikomur. Sama sem se morala soočiti s svojimi strahovi, bila sem vojne sama s sabo, padala, se pobirala…nihče ni vedel, kako mi je. Imela sem obdobja, ko sem se smilila sama sebi, jokala sem kar naprej, tudi brez vzroka… Izgubila sem dve leti šolanja, nisem vedela, če se bom pobrala iz tega brezna, vse je bilo brez smisla, vse je bilo črno, brezveze… V nobeni stvari nism videla ničesar svetlega, ni bilo volje, zanimanja, nobene želje… To je trajalo šestnajst dni na zaprtem oddelku. Potem so me premestili na odprti oddelek, ta čas na zaprtem pa se mi je zdelo, da sem notri kakšna tri leta, čeprav sem imela samostojne izhode iz ustanove okoli po parku. Povsem sem izgubila občutek za čas, stika z realnostjo ni bilo. Tam na odprtem oddelku so mi dali dve možnosti: ali se začnem truditi sama, da nekaj naredim zase in grem čimprej domov, ali pa se prepustim ”usodi” in s tem podaljšam gorje sebi in drugim. Nisem imela izbire, hotela sem le, da spet živim, da se poberem, da ne bo več te teme, ki me je ubijala… Bila je prava umetnost samo sebe prepričat, da vstanem iz postelje.Po skoraj petih mesecih se mi je stanje dovolj izboljšalo, da sem lahko šla domov. Vpisala sem se na študij, sprijaznila sem se s to svojo napako, da sem pač drugačna. Vem, nisem slabša…le drugačna. In včasih je samo to dovolj, da sem v očeh drugih čudna. Ena, ki ”ni čist pr’seb”’… A tako je. Sama se ne obremenjujem več s tem, ker to prinese samo razočaranje, obup in nenehno razmišljanje, zakaj je tako in ne drugače.
Opisala sem vam svojo izkušnjo, upam, da bom po končanem študiju s poklicem, ki ga želim opravljati lahko pomagala tistim, ki so taki kot drugi ljudje, a vseeno drugačni. Tistim, ki vedo, kako je, ko si sam, z bolečino in zavedanjem, da brez pomoči ne moreš stopiti koraka naprej. Prvi in hkrati najpomembnejši korak na začetku pa je, da sem sprejela samo sebe in svojo drugačnost. Depresija je zahrbtna bolezen ali kot mi je povedal moj psihiater, motnja, ki človeka ohromi do te mere, da ni več sposoben normalno živeti. A na koncu je vendarle posijal sonček tudi zame.
Upam, da bo taka oblika zapisa moje izkušnje primerna, prosila bi vas le še eno stvar: če boste objavili moje besedilo, prosim, če objavite samo ime, ker živim v manjšem kraju, ker se takoj vse izve in zato nočem, da bi imeli moji sorodniki kakršne koli težave zaradi tega, zame mi je vseeno, ker kar je bilo, je bilo, nočem edino tega, da bi na člane moje družine zaradi mene kazali s prstom, kar se v naši ljubi Sloveniji vsakodnevno še vedno dogaja. Zahvaljujem se vam za razumevanje in vam želim prijeten vikend!