Knjige so me rešile. Morda se vam zdi ta trditev pretirana. Pa ni. V njej je zaobjeta resnica. Le dodala bi še: in me še rešujejo. Norega sveta, agresivnosti, nesočutja – vsega, kar ni srce. In ta svet, v katerem živimo tukaj in zdaj, je svet brezsrčnosti.
Knjige. Moje knjige. Zgodbe. In pesmi, predvsem pesmi. Kaj je v knjigah takega, kar da človeku samega sebe, občutek povezanosti z dušo, z ljubeznijo?
V knjige je neka duša “dala” svojo dušo. Preslikala je svojo notranjost na papir. Se dala meni, tebi, vsem, ki čutijo in si želijo vzpostaviti ta stik.
Prave zgodbe in prave knjige v otroštvu lahko bistveno popravijo otrokov svet primarne socializacije. So nekakšni vzgojitelji (ljubeznivi, odprti, božajoči), preko katerih otrok doživlja čustvena stanja, različne situacije in se identificira z junaki iz knjig. Poglejte na primer vsem nam znano Piko Nogavičko. Ker nima mame, oče pa pluje po daljnih morjih, se kar sama “vzame v roke” in se našeška. Pika je lik deklice s srcem. Pika čuti, vidi, pomaga. Pika je zelo posebna, nenavadna (tak je pravzaprav vsak otrok), zato se z njo ni težko identificirati. V Piki Nogavički vedno zmaga srčnost. Vedno zmagajo šibkejši – a srčni.
V otroštvu je name naredila velik vtis tudi knjiga Koča strica Toma . Prav do konca sem čutila nesmiselno ločevanje ljudi na bele in črne. Kako nesmiselno! Otrok (v tem primeru jaz) je to ponotranjil tako močno – se je tako močno vživel v trpeče ljudi, da mu je za vedno jasno (v srcu) da v barvi kože ne sme in ne more biti razlik med ljudmi. Poenostavljeno rečeno: če torej otrok v svoji okolici nima odraslega, ki bi se z njim lahko pogovarjal, ga vzgajal v svobodnega, sočutnega, odprtega človeka, mu lahko pri tem v veliki meri pomagajo knjige. Pa ne samo otrokom. Tudi odraslim.
Priznana metoda zdravljenja v kliničnem svetu je biblioterapija (izvajajo jo posebej izšolani terapevti), uporabljajo jo predvsem pri zdravljenju različnih oblik zasvojenosti in osebnostni rasti. Branje knjig je pomembno za osebnostno rast človeka. Knjige nam govorijo zgodbe. Knjige nam govorijo o tem, da nismo sami. O bolečini. O radosti. Se spomnite, kako odrešene ste se počutili, ko ste v knjigi prebrali misel, stavek, kjer ste čutili “točno tako” kot pisatelj in se vam je od srca odvalila skala? Nekdo vendar čuti kakor vi! Nekdo se je dotaknil vašega bistva, vašega srca!
Človek, ki išče samega sebe, naj bi spoznaval svet okoli sebe tudi tako, da bere. Knjige premikajo meje, knjige nas potapljajo v svetove, ki jih ne poznamo, knjige nas ljubkujejo, ljubijo, z njimi jočemo (in se tako prečiščujemo), z njimi se smejemo. Z njimi smo lahko to, kar smo.
Sama bom vedno ljubila zgodbe, pesmi. Vedno. Naučile so me vztrajati, ko ni bilo sonca v ljudeh, da bi me prižgalo. To sonce so bile moje knjige. Naučile so me slišati “tihi, plahi pojemajoči glas / golobov, / mravelj, / ljudi, / src / in njih bolečine”, kakor pravi veliki pesnik Tone Pavček.
Mia Potočnik