Delovne počitnice

DELAVNICA TERAPEVTSKEGA PISANJA

Delavnica terapevtskega pisanja temelji na osebni izkušnji zdravljenja bipolarne motnje (tudi) s pomočjo pisanja in na znanju, pridobljenem na tej poti. Koncept je zasnovan na predpostavki, da imajo udeleženci veselje do pisanja ali pa da iščejo poti do različnih načinov izražanja čustev. Eden od njih je prav gotovo tudi pisanje, ki človeku omogoča ne le “izlitje” čustev na papir, temveč mu v procesu transformacije lahko nudi oporo in osnovo za samozdravljenje.

Oblike pisanja, ki jih izvajamo na delavnicah terapevtskega pisanja, so dnevnik, pismo in zgodba. Ob pogovoru o posameznih tehnikah in njihovi uporabnosti v vsakdanjem življenju bomo veliko pozornosti posvetili tudi pisanju o travmatičnih življenjskih izkušnjah ter poskušali na koncu nekatere zgodbe pripraviti tudi za objavo. Delavnica terapevtskega pisanja traja pet dni; prvi in zadnji dan sta intenzivna, vmesni trije dnevi pa so namenjeni umetniškim delavnicam in individualnim konzultacijam. Število udeležencev je omejeno na šest. Potrebujete: ogledalo, svinčnik in papir.

RENATA AŽMAN je novinarka in pisateljica, avtorica knjižne uspešnice Depra (Mohorjeva družba, 2007). Je tudi avtorica izvirnega koncepta terapevtskega pisanja in častna sodelavka Center of Excellency in Interdisciplinary Mental Health Univerze v Birminghamu. (Povezava)

LIKOVNA TERAPIJA (program “STIK”)

1. Opis

Ustvarjalnost je psihični proces, ki omogoča človeku postavljati mostove med resničnostjo in domišljijo. V njej so zajete različne človekove temeljne značilnosti, med ostalimi: odprtost, radovednost, neodvisnost, želja po razvijanju lastnih potencialov, težnja po komunikaciji, uživanje v estetiki, dotik navdiha, občutek samozavesti … Le svobodno in sproščeno izražanje misli in čustev je pogoj za premagovanje notranjih in zunanjih zavor in omogoča subjektu pristnost v izražanju lastne identitete.

2.Namen in cilj

Likovno ustvarjanje s pomočjo LIKOVNE TERAPIJE teži k cilju da se pri posamezniku, kot tudi pri skupini, razvijajo izražanja preko katerih se povečuje človekova sposobnosti za obvladovanje okoliščin, ki imajo negativne vplive na duševno stanje. Na ta način se uporabnikom LIKOVNO TERAPEVTSKEGA PROGAMA odpirajo poti do samostojnega in neposrednega izražanja  lastnih identitet, kar ima pozitivne učinke pri umeščanju njihovih pozicij v  realni svet .

3.Izvajalec

Dalibor Bori Zupančič, likovni terapevt, specializacija na Visoki šoli za Kreativno terapijo na Nizozemskem. Profesionalno deluje v Psihiatrični bolnišnici Vojnik. Ukvarja se tudi s slikarstvom in knjižno ilustracijo.

ORNAMENTI MOJEGA VZORCA   –   LUTKOVNA ANIMACIJA SENC

To je kreativna delavnica izdelovanja tradicionalnih senčnih slik, ki izvirajo iz vseh starih civilizacij. Gradili bomo vsak svojo sliko na podlagi lastnih motivov in lastnih ornamentov.
Tako bomo skozi vizualizacijo in materializacijo razkrivali in prepoznavali svoje notranje procese in vzorce, ki živijo v nas.
Na analitično-sintetični način se lažje spopadamo z zapletenimi in prepletenimi vzorci preprek na poti k lastni identiteti.

1. dan: Sestavljanje slike iz ornamentov

Predavanje in razgovor na temo ornamenta kot najmanjšega sestavnega delčka človeške civilizacije skozi zgodovino.

Kaj je ornament, iz česa izhaja in kako gradi motive in vzorce?

2.dan:   Ustvari svoj ornament

Risba-vzorec-ornament

Udeleženci rišejo drevo življenja.
Skupaj izločimo elemente ornamentiranja, jih vkomponiramo v  vzorec, ki bo krasil sliko. Taka je tehnika izdelovanja senčnih slik, tekstilnega tiskanja, preprog, zidnih poslikav itd.

3. dan: Projekcija-uprizarjanje senčnih slik.

Senčne slike projeciramo v prostor, dodamo jim besedo in glas. S tem slike dobijo nove dimenzije, ki jih lahko povezujemo z drugimi delavnicami (npr pisanje, gib, risanje, glas), ter jih bogatimo s sporočilnostjo, ki je eden glavnih motorjev vsakega ustvarjalnega dela.

Ko ustvarim svojo sliko iz lastega nezavednega, se mi razblini nešteto odgovorov na vprašanja o sebi.
Ko svoji sliki dam glas in besedo,  svet okoli mene dobi pomen.
Ko projeciram sliko in pomen, je moj jaz le odsev na steni in pogovor s seboj se lahko prične ?

BARBARA BULATOVIĆ – lutkar:

“Po diplomi na visoki šoli lutkovnih umetnosti v Charleville-Mezieres- u (Francija) in magisteriju na Akademie Muzickych Umeni v Pragi sem se posvetila področju lutkovne terapije. Le-ta je v razvitejših državah že precej raziskana, afirmirana, priljubljena in daje izvrstne rezultate pri ljudeh, ki imajo težave z identiteto, samozavestjo, samozaupanjem, odpira pa tudi široko polje samozavedanja, ki je zelo pomembno pri reševanju kroničnih in vsakdanjih težav z duševnim zdravjem, ki jih je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije vedno več.

Navezala sem stike z gospo Eliane Buzith, ki se ukvarja z terapevtskimi razsežnostmi lutk in lutkovnega gledališča v terapevtske namene. Njena knjiga  “La Marionnette et la therapie” je žela velik uspeh.

V sodelovanju z mrežo prostovoljcev, zbranih na spletni strani www.depra.si želim kot umetnica delovati družbeno odgovorno in prispevati svoje znanje in izkušnje k reševanju vse večjega problema apatije, depresije, materialne in duhovne agonije ljudi v Sloveniji.

S to populacijo (ljudje s težavami, stigmatizirani, begunci, duševni bolniki itd.) imam bogate izkušnje, saj sem v devetdesetih letih sodelovala v projektih kot so: EXILES 1993/94, Vsi drugačni-vsi enakopravni 94, Čarobni avtobus 1992/3 itd. Moja naloga v teh projektih je bila ustvarjati predstave in delavnice po vseh begunskih centrih v Sloveniji, kakor tudi v tujini  (Italija, Velika Britanija, Francija), ki naj bi stimulirale in motivirale tako otroke, kot tudi odraščajoče in odrasle begunce in jim pomagala prebroditi hude travme iz njihove preteklosti.”

PLESNA TERAPIJA IN ORIENTALSKI PLES

Gib in ples

Gib je ena izmed osnovnih življenjskih funkcij vsakega človeka. Človek se je moral že v pradavnini premikati, če je želel preživeti. Z gibom so že stare civilizacije slavile, častile, se sproščale in izražale svoja notranja občutenja. Preprosto zibanje na glasbo primitivnih instrumentov (največkrat tolkal) je bilo namenjeno čaščenju bogov ter najrazličnejšim ritualom, tudi zdravljenju.

V Severni Afriki, še posebej v Egiptu, Sudanu in Etiopiji je še danes znan tako imenovan magični trans ples, ritual zaar, kjer je bistvo ozdravljenja v tem, da oseba izpleše zlega duha ob pomoči skupine sorodnikov, prijateljev, znancev. Ta oseba med plesom pade v trans in takrat zli duh zapusti njeno telo. Podobne ceremonije poznajo tudi drugod, na primer v Maroku Hedro.

Orientalski ples

Ples je torej poznan kot zdravilo za najrazličnejše stiske ljudi že iz pradavnine. Gibanje telesa ob prijetnih zvokih glasbe sprosti fizične napetosti v telesu, posledično pa povzroči tudi mentalno sprostitev.  Orientalski ples je za ženske (med plesi) eden najbolj priljubljenih načinov sproščanja in rekreacije, saj deluje povezovalno in sproščujoče. Gibi so povezani z obliko ženskega telesa  – gibi bokov, medenice, prsnega koša, nežni gibi rok. Vse to počasi prebuja senzualnost in odpravlja fizične blokade v telesu, ki so največkrat posledice psiholoških blokad v otroštvu (npr. blokada v premikanju prsnega koša – čustvena čakra, kjer so skrite vse emocije). Poleg tega orientalski ples spodbuja dobro, pokončno telesno držo, ki posledično krepi samozavest.

Izkušnja

Na tečaju sem imela dekle z bulimijo. Bolezen je napredovala do te stopnje, da se je morala zdraviti na odprtem oddelku Klinike za mentalno zdravje. Njen edini hobi je bil obiskovanje ur orientalskega plesa enkrat tedensko. Redno je hodila in priznala, da ji postaja vedno bolj všeč. Sprva se je težko sprostila in je svoje napetosti večkrat sproščala s salvami glasnega, malce hektičnega smeha. Če je katera od ostalih deklet kdaj pripomnila kaj v tej smeri, češ zakaj se kar naprej “tako butasto reži”, sem se takoj postavila na njeno stran in vsem povedala, da nihče ni popoln in da ima vsak pravico izražati negotovost na svoj način. Dejstvo je, da je to dekle dolgo vztrajalo na tej poti in se na koncu tudi povsem pozdravilo. Upam si trditi, da tudi zaradi orientalskega plesa. Ko je začela z orientalskim plesom, se je prvič začela sprejemati kot ženska. Nekoč mi je rekla, da si niti v sanjah ni predstavljala, da bo nosila krila, si lakirala nohte in se ličila. Lahko bi rekla, da ji je prav orientalski ples dal tisto piko na i do končne pozitivne samopodobe, podobe ženske. Kajti orientalski ples je eden redkih “zdravih športov”, saj ne promovira “popolnih teles” iz reklam za spodnje perilo ali manekenskih proporcev, pač za zdrav odnos žensk do svojega telesa. Vsaka plesalka se mora najprej sprejeti in se imeti rada, šele potem lahko z svojo umetnostjo navdušuje druge.

JULIA TOMŠIČ dela na Svetovalnem centru za pomoč otrokom in mladostnikom, obenem končuje podiplomski študij iz integrativne psihologije in specializacijo iz klinične psihologije. Julia je leta 2008 končala izobraževanje za učiteljico orientalskih plesov, v okviru izobraževalnega projekta pod taktirko Mag. Barbare Hofbauer iz Dunaja. Del tega izobraževanja je zajemal tudi ples kot terapijo, zato je Julia s kolegico Natašo Kočar iz društva KUOD Bayani, že večkrat preizkusila metode plesno-gibalne terapije na svojih tečajih orientalskega plesa.

NATAŠA KOČAR se je leta 2006, po več letih ukvarjanja z različnimi plesi in jogo,  profesionalno posvetila karieri plesne učiteljice. Leta 2008 je končala izobraževanje za učiteljico orientalskih plesov, v okviru izobraževalnega projekta pod taktirko mag. Barbare Hofbauer z Dunaja. Ves čas pa jo je zanimalo tudi terapevtsko delo, saj je opazila, da so ljudje med plesom bolj sproščeni, povezani in predvsem bolj zadovoljni. Zato se je odločila za delo tudi na terapevtskem področju, saj se je sama prepričala v zdravilne vplive plesa.