Japajade je troedina knjiga, fiction biography, ki je izšla 4. oktobra 2005 pri založbi Tuma. Oblikoval jo je studiobotas. Sestavljena je iz treh zvezkov, ki nosijo naslov Kurja lojtra, Yalla! in Bo že. Manca Košir je za na platnice napisala: “To je hvalnica življenju v vseh njegovih razsežnostih: trpljenju in bolečini, veselju in sreči, pa ko gre enkrat gor in drugič dol tudi.” Moja Manca. Renatek mi reče. “Ljubi moj Renatek.” Hvala, Manca. Iz srca.
Bernarda Jeklin, moja prva urednica, je za Japajade napisala: “Domišljam si, da po spletu okoliščin Renato kot pisca posebej dobro poznam. Njen bleščeč talent, ki je padel v začetno novinarsko formo bolj po naključju, pa včasih do surovosti odkrita samozavest, ki ne sklepa kompromisov, je morala slejkoprej roditi prvi knjižni sad. Psihiatrična diagnoza, okoli katere navije pripoved, je prednost le na videz. Ni ne alibi, ne potuha, prej posebno oblačilo, zelo posebna okoliščina njenega življenja, ki seveda bralčevo zanimanje še dodatno stopnjuje, avtorica pa jo hoče in mora izkoristiti. Manična depresija je kajpak mogočna okoliščina, skrivnosten tuj svet, neznano svetišče, v katerega vstopamo malce strahoma, spoštljivo in obotavljivo. A tudi brez njega ali z njim v nepomembni, stranski vlogi, ostaja Renatino pisanje vredno branja. Podobno je iskrivemu, divjemu konju: nemogoče in nesmiselno ga je krotiti in tlačiti v kalupe. Treba ga je uživati dovolj od daleč in mu pustiti, da se pase po svoje.”
O čem govori Japajade? Bolje bi se bilo vprašati, o čem ne govori. Najprej sem napisala Bo že, izmišljeno zgodbo, ki se dogaja v psihiatrični bolnici, kjer dva – fant in punca – iščeta samega sebe, najdeta pa drug drugega in … fikcija pač. Literatura. Pacient roman. Potem sem začela pisati uvod k Bo že, pa je nastala Kurja lojtra in potem, ko sem že ravno pisala, sem napisala še Yalla!. Poslala sem na nekaj založb in že čez nekaj tednov dobila prvi odgovor s Tume. Ja, je pisalo, zanima nas. Yeeeeees!
“Vsak urednik si želi v roke dobiti tak rokopis: slogovno in stilistično dodelan ter tematsko izostren. Tako rekoč že narejeno knjigo. Prepričalo me je že nekaj naključno izbranih stavkov, po temeljitem branju pa se je moje prepričanje le še utrdilo. Takoj mi je bilo jasno, da za napisanimi stavki ne stoji le nekdo, ki mu pisana beseda ni tuja, ampak tudi nekdo, ki mu gre še kako zares. Nekdo, ki za napisanim stoji z vsem svojim bitjem; neposredno, krvavo in brez karšnegakoli slepomišenja.”
Urednik knjige Japajade,
Goran Č. Potočnik
Založba Tuma