Lenka

Sem v štiriinštiridesetem letu svojega življenja in sem mati štirih otrok. Pred desetimi leti sem doživela prvo psihotično epizodo. Pred tem se mi je zrušil svet zaradi totalnega finančnega in družinskega brodoloma. Zaradi psihoze sem bila hospitalizirana en mesec. Odpustili so me na mojo prošnjo, saj so me doma čakali štirje mladoletni otroci. Kljub temu, da so dvomili, da bom že lahko skrbela zanje, sem dobila odpustnico. Bilo je res težko. Zdravila in njihove stranske učinke sem zelo težko prenašala. Ker nisem mogla skrbeti za otroke tako kot je treba, sem po šestih mesecih prenehala jemati zdravila. Imeli smo finančne in stanovanjske probleme. Povrhu pa še dva najstnika z najstniškimi problemi. Dela nisem mogla takoj dobiti, pa tudi doma je bilo vedno slabše. S partnerjem sva se prepirala in vedno bolj odtujevala. Zame je bilo vsega tega preveč. Ravno sem dobila priložnostno delo, ko sem doživela drugo psihotično epizodo. Nisem hotela v bolnico. Zdravnik me je prepričal zavoljo otrok, da se vsaj zdravim. Privolila sem in se zdravila doma. Mesečno sem hodila po injekcijo in na kontrolo. Zdravnik mi je rekel, da če bom imela še eno psihotično epizodo, se bom morala celo življenje zdraviti. Tega sem se ustrašila in sem zdravljenje vzela bolj resno. Čeprav je bilo težko, sem zjutraj vstajala. Potrebno je bilo odpraviti otroke v šolo, oprati perilo, kaj pospraviti in skuhati kosilo. To sem zelo težko delala. Zelo sem se morala boriti z mojo voljo, ki je bila čisto na psu. Včasih sem bila nemirna in nisem vedela kaj bi počela sama s sabo. Drugič bi najraje samo spala in komaj sem čakala, kdaj bo večer, da grem lahko spat. Večino časa sem bila zelo utrujena. Zvečer televizije nisem mogla gledati, pa tudi brati nisem mogla. Edina stvar, ki me je vlekla čez dan, so bili moji otroci in obveznosti do njih. Drugače pa je bilo moje življenje ena sama agonija.

Zavedam se, da nisem mogla biti otrokom tako dobra mati, kot pa če bi bila zdrava. Zelo sem se trudila z njimi. Hvaležna sem, da jih imam. So najlepša stvar, ki se mi je zgodila v življenju. Pet let sem tako živela. Ker sva bila s partnerjem čisto odtujena, sem hotela, da greva narazen. Hotela sem, da se sporazumno razideva in da otroci ostanejo z mano. Partner me je ignoriral. Bala sem se, da mi z mojo boleznijo ne bodo na sodišču dodelili skrbništva nad otroki, če bi se pravdala zanje. Zame je bilo to zelo stresno. Med tem časom mi je zdravnik zamenjal zdravila, s katerimi sem se zredila za deset kilogramov. Tako, da je bila moja samopodoba, ki je trpela že zaradi statusa duševnega bolnika, še bolj okrnjena. S temi zdravili sem se počutila ujeto, brezvoljno in samo spala bi. Da sem boljše funkcionirala, sem si sama znižala dozo zdravil.

Posledica tega je bila tretja psihotična epizoda, ki sem se je sama že takoj na začetku zavedla in obiskala zdravnika. Ta mi je predlagal nova zdravila, ki naj bi jih lažje prenašala. Dogovorila sva se tudi o manjši dozi. Z novimi zdravili sem se počutila veliko bolje. Lažje sem delala, nisem bila več tako utrujena in zaspana. Najboljše pa je bilo, da se mi je koncentracija popravila. Doza zdravil pa je bila ravno pravšnja, da mi je preprečevala psihozo. Po devetih letih je bil skrajni čas za spremembe. Dosegla sem, da sem se sporazumno razvezala in dobila skrbništvo nad dvema mladoletnima otrokoma. Dva sta v tem času postala polnoletna. Dala sem vlogo za neprofitno stanovanje in ga pred enim letom dobila. Začela sem reševati svoje probleme, ki so se mi dolgo zdeli nerešljivi in za katere nisem mogla zbrati dovolj moči. Takrat, ko sem se preselila, sem za sabo pustila obdobje desetih let zame zelo težkega življenja.

Sedaj še vedno jemljem zdravila in nočem jih nehati jemati, ker se bojim, da bi zopet padla v kakšno psihotično epizodo. Počutje se mi je izboljšalo, življenje je postalo lepše in ljudje tudi, kljub anksioznosti, ki me daje občasno. Ko se mi pojavijo strahovi in pretirane skrbi, vzamem dodatna zdravila in je bolje. Naj povem, da se s stigmo zaradi moje bolezni nisem srečevala samo jaz, ampak tudi moji otroci. Tudi zaradi tega so hitreje odrasli kot pa njihovi vrstniki. Nova pot, na kateri sem sedaj, mi vliva upanje na boljše življenje. Čas in izkušnje so zaznamovale mojo dušo in telo, vendar sem vseeno popolna v svoji podobi. Takšna kot sem, se imam sedaj rada.

Za konec pa še tole besedilo, ki sem ga prebrala v eni od knjig in mi je trenutno zelo všeč: “Veliko je poti, med katerimi izbiramo in nobena ne vodi nikamor. Kljub temu morate pazljivo izbrati pot, ki jo boste ubrali. Če izberete pot s srcem, bo mogoče naporna, a zagotovo radostna in ko potujete po njej, se razvijate in spojite z njo. Če izberete pot s strahom, potujete z bojaznijo in ne glede na moč, ugled in premoženje, ki jih pridobite, vas bo vseskozi slabila.”

Stari rek pravi: “Pomembno je potovanje ne cilj.”

Sebi in vsem želim srečno srčno pot

Zavedam se in soglašam, da spletna stran domena.si uporablja piškotke.
Soglašam