LIKOVNA UMETNOST KOT PROIZVOD STISKE
Likovno umetnost lahko opišemo kot (pre)oblikovanje vidnega in tipnega prostora, zato ker je likovno oblikovanje utemeljeno na zakonitostih čutov, ki nas informirajo o prostoru. Pri tem sodeluje več čutov: čut za lastno telo, čut za ravnotežje, čut za tip, najpomembnejši med njimi pa je čut vida, ker lahko v svoje zaznave integrira tudi zaznave drugih prostorskih čutov, tako da nam posreduje največ informacij o prostoru..
Čutila s svojimi možganskimi centri tvorijo čutne sisteme – vidnega, tipnega in druge. Povezavo čutil in možganov lahko opišemo v takšnem zaporedju : čutila –> centri v starejših področjih možganov (paleokorteksu) —–>centri v možganski skorji ( neokorteksu). Čutila sprejemajo dražljaje, ki so sporočila okolja, jih prevajajo najprej v paleokorteks, v katerem so živčni centri, ki vodijo nagone in čustva, od tod gredo živčni impulzi naprej v neokorteks, ki je sedež zavesti in mišljenja.
Nagoni so tipična izkustva vrste človek : na tipične dražljajske situacije odgovarjajo s tipičnimi telesnimi odgovori; so nekakšna posplošena biološka izkustva vrste.
Tudi čustva lahko opišemo kot tipične psihične odgovore na tipične psihične situacije, ki imajo močno fiziološko komponento. Psihoanalitično gledano so nagoni in čustva locirani v nezavednem sloju psihe, iz katerega se prebijejo v sloj zavesti v situacijah, katerih osnovna struktura je enaka ali vsaj podobna strukturi tipičnih situacij, iz katerih so nastala.
Nagoni in čustva kot tipični odgovori na tipične situacije, so posplošitve neštetih istovrstnih izkustev vrste, urejene v tipizirane psihomotorične vzorce reakcij človeka kot vrste. Njihov izraz je strukturiran na podoben način kot govorica, zato jih je tudi mogoče izraziti, bolje, prevesti v vsak človeški izrazni sistem.
V neokorteksu se zavemo vsakokratnih situacij, jih racionalno premišljamo in jim damo smisel ter pomen, kakor ga lahko izpeljemo iz naših lastnih izkušenj. Zato jih na tej osnovi lahko voljno vodimo in oblikujemo svoje reakcije in odgovore nanje. Nezavedne nagonske in čustvene reakcije lahko zavestno zadržimo in usmerimo, jim damo kontroliran potek in smoter. Tu se poraja človekova svoboda – nismo sužnji nagonov in čustev. Vsak človek nosi s seboj možnosti nagonskih in čustvenih odgovorov, v njegovem organizmu je vskladiščena ta izkustveno pridobljena dediščina vrste, ki pa se je ne zavedamo stalno, ampak samo takrat, ko se zaradi spleta okoliščin prebije v zavest.
Vsak človek je tudi član neke skupnosti, ki s svojimi kulturnimi pravili in običaji ureja nezavedne in zavestne možnosti reakcije na vsakokratno situacijo, v kateri se znajde posameznik v naravnem in kulturnem okolju. Kultura z vzgojo in izobraževanjem daje posamezniku na razpolago zavestno nabrana izkustva prejšnjih generacij. Osnovna značilnost kulture je govor, ki je vedno izrečeno oziroma izraženo mišljenje. Osnovne prvine mišljenja so pojmi, v katerih so zavestna in empirična izkustva in spoznanja zgoščena v abstraktne miselne vzorce.
Mišljenje in govor omogočata tvorjenje miselne resničnosti, ki jo izpeljemo iz našega razumevanja in doživljanja stvarnosti, v kateri živimo. Tako nastane v našem notranjem svetu nekakšen miselni in doživljajsko obarvan model našega zunanjega sveta, ki tvori med njim im našim notranjim svetom nekakšen vmesni sloj, našo notranjo resničnost, v skladu s katero se obnašamo in delujemo, ko živimo v naravnem in družbenem zunanjem svetu in ga skušamo prilagoditi svojim potrebam.
Alberto Burri, Raševina
V vsakem človeku torej povezano deluje nekaj nivojev predelave sporočil iz zunanjega in notranjega sveta, vsak s svojimi specifičnimi možnostmi:
– nagonski nivo,
– čustveni nivo,
– racionalni nivo, vsi trije nivoji pa delujejo na
– individualnem nivoju in na
– kulturnem nivoju.
To pot je mogoče prehoditi v obeh smereh – od nagonov do racionalne misli in obratno. Ker ima vsak človek te možnosti, jih je mogoče uporabiti pri sporočanju teh vsebin. Umetnik jih lahko uporabi v svojem sporočilu, gledalec jih lahko prebere iz umetnine in tako razume in doživi umetnikovo sporočilo.
Na vsakem nivoju – ali v kombinaciji več nivojev – lahko nastajajo stiske, ki so vedno najprej doživljene kot stiske posameznega človeka, lahko pa tudi kot stiska mnogih posameznikov neke človeške skupnosti. ( Vendar : umetnost ne izhaja samo iz stisk, le-te so samo en možen pa tudi najpogostejši izvir umetnosti).
Organske in miselne reakcije na vsakokratno človekovo situacijo so torej globinsko strukturirane : od tipičnih nagonskih in čustvenih do racionalno tipiziranih individualnih in kulturnih reakcij. Iz teme nezavednega v svetlobo zavesti .
Iz globine nezavednega prihajajo tisti odgovori, ki jih globinski psiholog C.G. Jung imenuje arhetipe ( pratipe). V svojem dviganju sprožajo ustrezne nagonske in čustvene reakcije. Ko dosežejo in če dosežejo zavest, se mora človek odločiti, kaj bo z njimi napravil.
Na razpolago sta mu vsaj dve možnosti. Prva obstaja v tem, da nagonskim in čustvenim odgovorom da prosto pot, kar navadno deluje destruktivno na posameznika in skupnost. Druga je v tem, da jih uredi in oblikuje na racionalen in s kulturo skladen način. S tem urejanjem in vodenjem jih počloveči, jih humanizira, ker jim da individualno in družbeno sprejemljivo obliko.
Tisto, čemur pravimo umetnost, je vedno odgovor tega drugega tipa – je kulturno usmerjena in urejena psihična ( in motorična) energija, v dobrobit posameznika in skupnosti.
Stiska se navadno poraja iz neskladja med notranjim in zunanjim svetom človeka. Neskladja nastajajo na katerem koli nivoju ali kombinaciji nivojev. Za umetnost so najbolj plodna neskladja med individualnim in naravnim ter družbenim svetom.
Vsakdo se rodi v svoj čas in v svojo kulturo. To pomeni, da se rodi v svetu, ki je že na določen način strukturiran. V njem se lahko počuti udobno ali neudobno. Umetniški odgovori, ki nastajajo iz občutka ugodja so drugačni od odgovorov, ki nastajajo iz občutka neugodja. Prvi ne spreminjajo sveta, ampak ga samo dopolnjujejo. Drugi ga spreminjajo.
Najbolj naravna reakcija na neugodni položaj je težnja po odstranitvi vzroka neugodja. To nujno privede do poskusa preoblikovanja strukture, ki povzroča neugodje. Na likovnem področju do preoblikovanja naravnega in/ali kulturnega prostora. Smer preoblikovanja je vedno iz znanega v neznano, iz danega v novo.
Tak premik je lahko:
– majhen, ker je nelagodje majhno, ali ker družbena situacija ne dopušča večjih sprememb;
– velik, radikalen, ker je nelagodje veliko, ali ker družbena situacija zahteva velike in radikalne spremembe.
Likovno preoblikovanje danega naravnega in/ali kulturnega prostora je torej likovni odgovor na določeno bivanjsko stisko. Človek v stiski navadno aktivno išče rešitev iz stiske. Pri iskanju (likovnega) odgovora ima na razpolago zgoščena tipična izkustva v obliki nagonov, čustev, miselnih in kulturnih pojmov, pri čemer se nagonske in čustvene reakcije šele v zavesti srečajo s kulturnimi in individualnimi miselnimi pojmi.
Osnovna značilnost umetnika-posameznika je torej v tem, da najprej občuti, doživi in potem reagira na nezavedne vzgibe, ki jih poraja določeno nelagodje, jih dvigne v osebno in s svojim izrazom v družbeno zavest. Na ta način svoje odgovore naredi za sebe in za druge dostopne in uporabne. Z zavestno akcijo in z racionalnim mišljenjem jih uredi, izrazi v likovnem jaziku in tako oblikuje nove, možne modele notranje resničnosti, ki lahko postanejo nova možnost bivanja njegove individualne in družbene resničnosti.
Ker je družba skupnost individuov, je umetnik-posameznik tipalec, senzor na specifičnem področju družbene stvarnosti. Njegova naloga je, da stiski poišče tiste človeku najbolj primerne možnosti spreminjanja neugodne notranje in zunanje resničnosti, ki lahko odpravijo občutek nelagodja in stiske. Ker se iz nezavednega sloja sama dvigajo urejena tipična izkustva vrste v obliki obveznih psihofizičnih odgovorov, – arhetipov – , jih mora umetnik intuitivno dojeti in jim zavestno dati tiste nove oblike – v skladu ali v nasprotju z že obstoječimi kulturnimi vzorci in v skladu z zakonitostmi svojega izraznega medija, ki določajo možnosti (likovnega) izraza, govora. Vsako oblikovanje je torej bolj ali manj zavesten proces prevajanja arhetipskih možnosti v kulturno obliko, je usmerjanje osvobojene psihične energije , ki bi sicer lahko postala rušilna, v oblike, ki gradijo posebno obliko človeškega bivanja, likovno kulturo.
Alberto Burri, Veliki les
Takšno preoblikovanje je lahko a/ dejansko in konkretno preoblikovanje dane stvarnosti ( kar se navadno obvezno dogaja v likovni umetnosti, ker se mora nujno izraziti tako, da se uresniči v materiji); b/ oblikovanje zgolj fiktivnega, nestvarnega nadomestka, ki biva zgolj v domišljiji. V tem drugem primeru je umetnost kompenzacija stvarnosti. (Primerjaj Marxa : religija je opij za ljudi. Da, kolikor je le iluzija, ki ne spreminja resničnega življenja. Toda tudi v tem primeru je lahko opora za lažje prenašanje življenske realnosti). Vendar to velja za vse oblike ideologij, če ideologije opišemo kot način človekovega doživljanja njegovega sveta.
Tukaj se pojavi govor in jezik. Jezik je udejanjena, materializirana misel, ki ima v izvedbi – v govoru – močno čustveno komponento. To velja za verbalni govor, še bolj pa za likovni govor, ki je resnično tesno povezan z (likovnimi) materiali, in zato predstavlja na svojstven eksperimentalni način uresničeno zamisel novega prostora. Zamisel novega prostora je – dokler je le misel – abstraktna duhovna tvorba. V materializirani zamisli pa je snov oblikovana na nov način. Zato je likovna umetnina vedno dejansko možni model za resnično preoblikovanje obstoječega stvarnega prostora.
Ali bo družbena skupnost tak model sprejela in si tako preoblikovala svoj nelagodje povzročajoči prostor, v skladu z možnostjo, ki jo umetnik ponuja, pa ni več vprašanje umetnika. To je vprašanje politike – v izvirnem starogrškem smislu besede – je stvar polisa, stvar skupnosti. Šele tukaj lahko likovno delo posameznika dobi družbeno priznanje in s tem postane umetnost, kajti umetnost je vedno eminentno družben pojav. Hkrati pa je res, da vsi modeli preoblikovanja stvarnosti, ki jih posamezni umetniki ponujajo, niso sprejemljivi za vso družbeno skupnost, ker so vendarle samo individualni odgovori na njegovo lastno, umetnikovo stisko. Ta pa ne izhaja nujno iz skupne stiske njegovih soljudi. Vendar odklanjanje ali vsaj nesprejemanje umetnikovega dela s strani skupnosti lahko spravi umetnika v hudo osebno stisko, ker tako kot vsak človek potrebuje priznanje soljudi za svoje delo. Svojo tako nastalo stisko lahko razreši na več načinov: lahko vkljub vsemu nadaljuje s svojim delom, ker je to edini način življenja, ki ga hoče živeti in upa na priznanje, ki bo nekoč prišlo; lahko svoje delo opusti in se začne ukvarjati z nečim drugim; lahko pa se kot človek izgubi in propade.
Kadar veliko umetnikov – posameznikov začne uporabljati iste načine izražanja svoje notranje stiske, to navadno pomeni, da izražajo stisko svoje skupnosti. V tem primeru družba velikokrat sprejme njihove predloge za svoje in omogoči spreminjanje danega kulturnega prostora v njegovo novo bivalno možnost. Tako nastane nov slog likovne umetnosti, ki izraža skupni družbeni odnos do sveta in prostora.
Likovni primer
V drugi svetovni vojni je bil evropski prostor uničen, razbit in razrušen, spremenjen v razmetano in neurejeno snov. Pod bombardiranji in obstreljevanji so se civilisti in vojaki skrivali in prižemali k tlem, k zemlji, ki jim je služila kot kritje in zaklon. V taboriščih totalitarnih režimov je bil tudi človek sam spremenjen v zgolj snov. Ljudje so bili živa snov, ki se je v smrtni grozi stiskala k neživi snovi.. Iz smiselne organizacije mest in naselbin je nastal nesmiseln nered razvalin.
Kako vdihniti temu kaosu, ki ga je povzročila vojna, spet novo možnost bivanja?
Snov samo po sebi človek zaznava predvsem s čutom tipa. Tip je genetično gledano ena od najbolj prvotnih in prvinskih oblik občutenja in zaznavanja zunanjega sveta. Dotik naše telesne snovi nas zbliža z drugo snovjo, ki se je dotaknemo, ali pa nam vzbudi grozo in stud. Notranja dialektika tipnih zaznav omogoča občutja ugodja in neugodja – navadno občutimo mehke in gladke površine kot ugodne, trde in hrapave kot neugodne, čeprav te kvalitete lahko dobijo tudi nasprotne predznake, glede na doživljajsko situacijo. Fiziološke senzacije tedaj lahko psihično prevedemo v pozitivne in negativne čustvene zaznave in jih tako doživljamo. Zaznave pa so vedno zavestne. Zato so pristopne razumu in uporabne glede na potrebe izražanja.
Prva naloga pri preoblikovanju razrušenega in uničenega prostora po vojni je bila njegova ponovna smiselna ureditev, snovi ruševin je bilo treba dati nov smisel. Ne samo v fizičnem pogledu, ampak tudi v duhovnem. Kmalu po vojni so likovniki spoznali, da za to nalogo stare oblike likovne umetnosti niso uporabne, ker so bile zgrajene na bivših kulturno osmišljenih predmetnih oblikah. Obstajale so sicer že nekatere izkušnje moderne umetnosti, zlasti kubizma, dadaizma in ekspresionizma, ki so uporabljali močne namaze barvnih snovi z močno teksturirano površino, in odpadne industrijske ter naravne materiale pri gradnji likovnega prostora, na primer v obliki kolažev, lepljenk , vendar so bili ti odpadki še vedno deli smiselnega sveta. Tega pa po drugi svetovni vojni skoraj ni bilo več.
Treba je bilo torej uporabiti materiale, ki jim je vojna vzela smisel in namen, takšne, kakršni so bili in jim dati nov duhovni red. Likovni umetniki so zato iz ruševin jemali posamezne kose ne kot predmete, temveč kot golo snov z določeno tipno in vidno strukturo. Te po sebi nesmiselne kose snovi so urejali v likovne kompozicije, dajali so jim nov duhovni smisel, v katerem so izgubili svojo golo materialnost, ker so bili vključeni v kompozicijo kot gradbeni elementi likovnega prostora. Tako uporabljena snov je dobila nov duhovni pomen kot graditeljica novega kulturno oblikovanega prostora.
Nova likovna gibanja kot strukturalizem, abstraktni ekspresionizem, tašizem in druga so iz nereda ruševin ustvarjala nov, duhovno osmišljeni red. Pri tem so izkoriščala zlasti tipne, haptične vrednosti raznih materialov in barvnih pigmentov kot nosilce novih možnosti duhovne eksistence snovi in s tem tudi stvarnega prostora. Izkustva teh umetniških gibanj s tipnimi lastnostmi so se potem prenesla v proizvodnjo novih predmetov na področju stavbarstva, industrije, oblačil in drugod. Snov kot takšna je bila v novih kulturnih oblikah spet humanizirana, dobila je spet svoje mesto v človeškem svetu in ga pomagala graditi.
Novi likovni red je odvzel goli razmetani in razvrednoteni snovi njeno grozljivost. Z istimi vidnimi in tipnimi vrednostmi, ki so v ruševinah vojne povzročale občutek nelagodja in stiske, je likovna umetnost pomagala ustvariti nov občutek notranje povezanosti človeka s snovjo, ker je bila spet urejena po njegovih potrebah in v skladu s tipičnimi izkustvi njegove vrste in kulture na nivojih nagonov, čustev in misli. Razrušeni prostor je dobil novo obliko bivanja, nov človeški pomen in smisel. Opravila je svojo kulturno funkcijo – omogočila je, da je človek spet lahko čustveno in doživljajsko sprejel stvarnost.
(1990)(Objavljeno z dovoljenjem avtorjevih dedičev)