Ko sem bila v najglobjem delu brezna, imenovanega depresija, sem si obljubila, da če najdem izhod, pomagam drugim. Uspelo se mi je prebiti iz brezna in kmalu za tem je bilo ustanovljeno društvo Dam. Boj z depresijo je dolg in težak. Najprej se bojuješ z neznanim in z obupom. Po obisku pri psihiatrinji, ko sem izvedela, da imam depresijo in sva se odločili, da bom jemala zdravila, antidepresive, se je boj nadaljeval. Tokrat sem se bojevala z obupom in časom. Čakala sem, kdaj bodo antidepresivi učinkovali. Nato se je pričel boj za vrnitev v vsakdanje življenje, spreminjanje sebe ter svojih pogledov na svet okoli mene. Kajti problemi so še vedno ostali. S psihiatrinjo sva poiskali nove, primernejše načine njihovega reševanja, a je bilo stare vzorce razmišljanja in vedenja nadomestiti z novimi.To je bil boj s samo seboj. To je tisto, kar lahko imenujemo delo na sebi – spreminjanje starih vzorcev, vzorcev, ki so zakoreninjeni v nas. A ni preprosto, saj mnogokrat teh napačnih vzorcev, ki smo jih pridobili skozi svoje življenje, ne zaznamo. Pri tem nam lahko pomaga delo s terapevtom. Ko sedaj gledam na čas ko sem bila v depresiji, lahko rečem, da sem bila v drugem, nerealnem – negativnem svetu. Vsi moji občutki, misi, vedenje so bili strašansko negativni. Nikjer ni bilo svetle točke. Vse je bilo brez smisla, nikjer izhoda, obup in strah. Celo najbližje osebe so mi bile odveč. Vrtela sem se v svojih črnih mislih, ki jih nisem mogla ustaviti. Predvsem pa nisem verjela niti svoji psihiatrinji, da bo kdaj bolje, še manj, da depresije ne bo več.
Nenehno mi je bilo slabo, bila sem brez moči, saj sem močno shujšala. Vsako noč sem se zbujala ob peti uri. Vseeno mi je bilo, ali se umijem ali ne, nisem imela moči, da bi si oprala lase. In seveda, ob vsem tem sem si pridobila še občutek ničvrednosti, saj nisem hodila v službo, nisem pospravila stanovanja, nisem se igrala z otroki. Torej sem bila slaba mati, slaba žena. In kaj si bodo ljudje mislili o meni?
Vsem, ki se morda prav zdaj borijo z depresijo, bi želela povedati nekaj, kar verjetno že vedo, a ne verjamejo, kot tudi jaz nisem. Depresija je res bolezensko stanje, zato jo tudi sprejmimo kot tako. Tako kot sprejmemo pljučnico ali zlom. Obiščite svojega zdravnika ali psihiatra. Prej ko boste storili ta korak, prej boste ozdraveli. Zavedajte se, da so vse črne misli, nemoč in obup normalni spremljevalci depresije, tako kot vročina pri angini. Ne osojajte se, saj niste krivi, da ste zboleli. Predvsem pa, če le zmorete, govorite o svojih občutkih, da vsaj malo rabremenite svojo dušo.
Zdravniki pravijo, da je depresija ozdravljiva. Lahko jim verjamemo ali pa ne.
Predvsem pa je to odvisno od nas. Prvi korak je res povezan s psihiatri in pri hujših oblikah z zdravili. A ko s pomočjo teh zopet pridemo do ravnovesja, moramo začeti razmišljati o tem, kaj nas je porinilo v depresijo. Tukaj pa se začne garaško delo, delo na sebi. In tisti, ki se lotijo tega dela, mislim, da za te lahko rečemo, da so ozdravljeni. Tisti pa, ki so zadovoljni le s tem, da so zdravila učinkovala in da se dobro počutijo, tem bi kot laik rekla da so le navidezno ozdravljeni. To je seveda najlažja pot, a s kratkotrajnimi učinki.
Zase lahko rečem, da sem se opremila z določenimi spoznanji, znanji in tehnikami, na katere se lahko oprem, če na poti naletim na oviro. To seveda ne pomeni, da nimam ali ne bom imela “slabih” dni. Dni ko bom žalostna, obupana in nesrečna. To so čustva, ki jih pozna vsak med nami in so normalni spremljevalci našega življenja. Pomembni so pravtako kot sreča.
Se pa imam za srečnico, predvsem iz enega razloga, depresije se nisem sramovala. No, na začetku, ko še nisem vedela, kaj mi je, sem se sramovala svoje “nesposobnosti in neaktivnosti”, ki je seveda del bolezni. Kasneje pa se nisem več skrivala, vsakomur sem povedala, kaj mi je in zakaj sem takšna. In vem, da me večina sprejema tako kot prej, z nekaj redkimi izjemami.
S svojo depresijo pa sem tudi veliko pridobila, poleg življenjskih spoznanj tudi veliko prijateljev, znancev in novih sodelavcev.