Rodila sem se 14. februarja 1964 v Ljubljani, po maturi na poljanski gimnaziji diplomirala na FSPN smer novinarstvo in se zaposlila kot novinarka v uredništvu revije Jana. Bila sem uspešna in vse je kazalo na lepo kariero, ko me je leta 1992 doletela prva epizoda duševne bolezni, manično-depresivne psihoze, ki me je skoraj pokopala in me prestavila na začetek neke čisto druge in drugačne poti. Bilo me je neznosno strah … do lani.
Kaj se je zgodilo vmes, piše v Japajade in v Depri.
Nauk? Iz vsake še tako globoke luknje vodi pot ven, na sonce, na svetlobo. Meni je uspelo kljub ubijalski diagnozi najti mir in srečo. Tudi vam bi rada pomagala najti pot. Zato smo naredili to spletno stran. Za vas, ki iščete pot do sebe. Dobrodošli.
v spomin renati ažman
Naše drage Renate, prijateljice, mentorice, človeka z velikim srcem, med nami ni že tri leta. Izgubili smo velikega človeka, pravo, iskreno prijateljico. Bila je neznosna bolečina pogrešanja in velika praznina in želja – samo še enkrat iz oči v oči, v njenem toplem, iskrenem objemu.
Leta tečejo, bolečina izgublja svojo ostrino in naboj, a Renato, našo Renato zelo pogrešamo. Najverjetneje bo zmeraj tako, kajti Ona se je dotaknila srčike življenja. In tudi brezna smrti. Njene čokoladno-rjave oči, v katerih smo lahko prebirali zgodbo njenega življenja, v katerem se je borila z demoni otroštva, kjer so jo izdali in zlorabili tisti, ki bi ji morali dati ljubezen, sprejemanje, zaščito. Pogrešamo tisto njeno kavo izpito v njeni kuhinji, njene prodorne genialne misli, njeno nemoč in izpraševanje o življenju – njeno prisotnost – njo samo. Popolno. Kajti bila je popolna, škoda, ker sama tega ni zmogla videti. Tolikokrat nas je bodrila, spodbujala in navdihovala. Ljubezen nikoli ne mine, kako zelo res.
Naj bo oživitev njene spletne strani skromna zahvala in spomin nanjo, ki živi tako živo v nas, da preko nje še verujemo v ljubezen. V človeško ljubezen, ki nas povezuje tukaj in sega tja čez, kjer se bomo nekoč spet objeli. In jo zagledali, našo drago prijateljico, ki nas bo sprejela razširjenih rok (in mi njo), popolnoma ranljiva, takšna kot je bila tudi na tej strani bivanja. Hvala ti, draga naša Renata. Nikoli te ne bomo pozabili. Ne moremo. Nočemo. In lepo praznuj tvoje večno Valentinovo tam onkraj. Ki je tukaj blizu. Ki je (Si) v Nas. Hvala TI.
Sabina