Tone

S takratno manično ? depresivno psihozo sem se srečal leta 1986 pri poznih devetnajstih letih na prehodu iz srednje šole v naprejšnje izobraževanje, ki ga je v tistih časih zaznamovalo (za fante) služenje v JLA, torej vojski. Tja, v Niš, sem s seboj privlekel celo morje prepletenih vtisov: od razhoda staršev pri devetih letih, prebega od mame nazaj k očetu, življenje ob tem istem očetu, ki še danes ni preživel izgube, obdobje silnih ljubavi, ki se je v tistem obdobju končalo z močno starejšo prijateljico… Skratka, na vlak v Niš (v južni Srbiji) sem nevede prinesel zelo eksplozivno mešanico. Potem sem po nekaj mesecih dosegel odpust zaradi psihiatričnih težav, nisem pa še utegnil prav proslaviti dejstvo, kako mojstrsko sem nategnil cel vojaški sistem, ko… se je počasi začelo svitati, da ga morda pa le nisem tako mojstrsko nategnil. Vse manj spanja sem rabil, vse več zanimivih ljudi sem spoznaval, imel sem ‘svoj taksi’, s katerim sem se peljal celo v Kranjsko goro smučat (in potem brez prebite pare v pancarjih do Jesenic in na vlak, kjer so mi karto plačali prijazni ljudje…), znašel sem se v bohemskih krogih, se celo noč presabljal na filmski akademiji, se kar tako, za družbo, spet z neko naključno znanko odpeljal do Beograda, kjer sem na letališču zahteval posebno letalo za Ljubljano (kar se je kasneje po povsem nerazumljivih kanalih, očitno nisem bil mahnjen samo jaz, končalo tako, da so me v Ljubljani policisti zasliševali o neki škodi na poslovalnici turistične agencije, o čemer pa res nič ne vem)… doma so se spori z očetom stopnjevali in naenkrat se je izkazalo, da bi se morda lahko malo (za kak dan, kenede) odpočil v Polju, kjer bi mi zagotovili lastno sobo, takorekoč hotelsko udobje PLUS zdravstveno oskrbo – kaj več naj še človek želi?

Hja, tako so včasih uravnavali problem zakonske podlage pri bolj ali manj prisilni hospitalizaciji.

Polje je bila izkušnja, za katero moja psihiatra pravi, da mi je že sama po sebi prinesla posttravmatski sindrom. Bilo je vsega. Predvsem preveč haldola (neznanski krči), vklepanje v ono mrežno posteljo, par klofut, neskončna čakanja na vizite, praskanje po vratih spalnic, da so nam zadetim ko kandelabrom pustili do postelj… pa potem pogojevanje odprtega oddelka z nastopanjem pred študenti medicine (saj verjamem, da sem bil zanimiv, o to pa), pa jasno beg takoj prvi dan po premestitvi na odprti oddelek, pa totalno nesmiselno narkomansko bincanje s sotrpinom, tudi beguncem, po mestu, pa vrnitev nazaj in podatek, da so frenda strpali nazaj na zaprtega (in kasneje na EKTje, mene so k sreči malenkost drugače diagnosticirali), pa neskončen dolgčas in izdatna hrana in ogromne spalnice na odprtem oddelku, odpust brez vsake diagnoze ali terapije s 15 kilogrami plusa, čemenje celo jebeno pomlad in poletje doma in čakanje na sošolce, da se vrnejo iz vojske. Če zdaj pogledam, je bila tisto verjetno depresija, k sreči pa sem bil tako zadet, da sem naivno mislil, da tako pač zgleda okrevanje po psihiatriji…

Jeseni sem začel s fakulteto, se zaljubil v znanost, v kolege, v razpravljanje o vsem mogočem, v sošolke, začeli so me tudi zanimati vzgibi za ono prvo ‘norost’… in me je že pred prvim kolokvijem ob samestralnih počitnicah spet odneslo v višave. Brez vsakega študija sem razumel zapletene koncepte, jih brez težav povezoval… in tokrat pristal s pomembno razliko: po posredovanju znancev so me namesto v Polje priprli na takratni PHP na Poljanskem nasipu, kjer so me umestili na oddelek za mladostnike. Z enakimi zdravili kot prvikrat ? samo s pomembno nižjimi dozami ? in z nekaj pametne psihoterapije sem bil po dveh mesecih zunaj in sem do jeseni naredil vse izpite za prvi letnik. Jes. In tistih mesecev se spominjam kot enega čudovitega podaljšanega otroštva. Z mladinskega oddelka sem prinesel tudi litij in redne kontrole.

Ponovitev manične epizode me je vseeno tako prestrašila, da sem vede in nevede zadelal vse, povezano z manijo in duševnimi motnjami, nekam povsem v ozadje zavesti.

In je kar fino delovalo. Po kakih petih letih sva z zdravnikom ugotovila, da litija morda ne rabim več, potem sem po še ene petih letih jaz ugotovil, da se zdravnik že ne spomni prav natanko niti mojega priimka, kaj šele bolezni, pa me to ni preveč skrbelo. Vmes sem doštudiral, diplomiral, po prvi dokaj nesrečni zvezi doživel drugo, bolj mirno in srečno, se poročil, spočel dve čudoviti hčeri, napravil kar zanimivo službeno kariero…

… in se pri štiridesetih znašel v kar zanimivi krizi.

Zdaj povezujem tesnobe, ki so se me držale nekaj dolgih let, s strahom, da sem ob rojstvu prve hčerke prenesel nanjo kak ‘okvarjen gen’: spremljal sem jo kot krokar, reva je komaj dihala (to sem žal spoznal šele ob rojstvu druge, odtlej se bolj brzdam v svojem nadzorovanju)… zraven pa so se začele pojavljati prve bolečine in tiščanje v prsih, omedlevice, razbijanje srca zvečer v postelji… in je to trajalo ob neskončnem nizu zdravstvenih pregledov, slikanj in preiskav kar nekaj let. Spomnim se obdobja, ko sem vsako noč pred spanjem pobožal svoje punce, če se morda zjutraj ne bom dvignil (“What a plonker!” bi rekel Delboy). Potem sem k sreči odkril tek. Ker sem po naravi radikalec (in prav briga me, ali je to naravna ali bolezenska poteza, ne dam je), mi ni zadoščalo zgolj neko trčkaranje po gmajni: omislil sem si tek pod strokovnim vodstvom in ker je bilo v skupini nekaj triatloncev, me je seveda potegnilo tudi (sprva pod) v vodo in na kolo, tako da zdaj že drugo sezono tekmujem na prav zaresnih tekmah. Osnovni cilj mi ostaja udeležba na pravi Ironman tekmi (3,9 kilometra plavanja, 180 kilometrov kolesa in 42 kilometrov teka), a še kolebam, ali bom to opravil že prihodnje leto ali morda kako leto kasneje. V glavnem: ko bom pripravljen.

Vmes sem našel na spletu tudi stran o depresiji in tesnobnim motnjah, ki me je neskončno olajšala, ko sem odkril vzrok za večino ‘smrtnih bolečin’. Hvaležen sem ustvarjalcem strani nebojse.si, čeprav smo se mnogokrat pisano gledali. V tem intenzivnem obdobju po 40. rojstnem dnevu sem tudi malce priprl vratca s spomini na manične dni, udeležil sem se delavnice dr. Dernovškove… in ni veliko manjkalo, pa bi me hipomanija znova odnesla. Svoji odlični psihiatrinji se imam zahvaliti, da mi je pomagala brez zdravil (kar je zelo vplivalo na samozavest) previhariti nevarne brzice in pripeljati razpoloženje v meje sprejemljivega. Psihiatra me je tudi ‘predala naprej’ v analitično psihoterapevtsko skupino, katere čare pa šele odkrivam in še ne znam podajati sodb o tem.

Nekje med delavnicami sem začel obiskovati tudi ‘klub bipolarcev’, skupino veteranov, ki nastaja iz tečajnikov delavnice dr. Dernovškove, se v njej udomačil in jo po tistem, ko je prvemu in najboljšemu vodji malce zmanjkalo veselja do sprotnega sklicevanja sestankov, začel sklicevati sam. Mislim, da je zadeva zelo koristna, saj se z osebnim srečevanjem uspemo nekoliko pomeriti med sabo, vsaj jaz izrabljam srečanja za sprotno spraševanje, kako mi gre. In k sreči mi gre kar dobro.

Da imam dve hčerki, sem že napisal. Žena, ki ji lahko povem vse in je tudi moj najboljši meter počutja, je tako čudež, za katerega sem neskončno hvaležen. Hodim v službo državnega uradnika, tu in tam prevedem (če se me ravno spomnijo) kako knjigo, najraje kriminalke, in to je to.